Dejan Kelhar - Ambasador 100 letnice NK Brežice 1919

Po selitvi v Brežice, se je moja nogometna pot nadaljevala tam. Igrali smo na travnatih nogometnih igriščih pri OŠ Brežice, betonskih igriščih ob gimnaziji Brežice in med bloki na travnatih igriščih stanovanjskega naselja Trnje, kjer sem preživel večji del svojega otroštva. V mali šoli sem pričel s treningi »na Stadionu« ter že zahajal na nogometna igrišča NK Brežice. Sledila so dolga leta treningov in tekem, v NK Brežice sem nastopal vse do kadetov.
Srednjo šolo sem pričel obiskovati v Celju. Z dobrimi predstavami v NK Brežice sem si izboril mesto v takratni celjski regijski reprezentanci. Na tekmah celjske reprezentance so me opazili skavti NK Celje. Navezali smo stike in moja želja nastopanja za celjski klub, se je pričela uresničevati. V Celju so bili novi izzivi, novo okolje in nova dokazovanja. Vedno sem si postavljal cilje, npr. biti prvak pri kadetih, mladincih, se prebiti v reprezentančne selekcije mlajših selekcij ... in večino teh ciljev sem uresničil. Moja največja želja takrat je bila priključiti se članski ekipi NK Celje, kar se je zgodilo pri mojih 16 letih, ko sem podpisal prvo pogodbo.

Odprlo se je novo poglavje, članska ekipa NK Celja. Z novim poglavjem se je pričel nov nivo nogometnega treninga. Vse je bilo drugače... intenzivneje, hitreje. V klubu so se odločili, da nas nekaj fantov trenira pri članih, tekme pa igramo v posoji v drugoligaških klubih, vendar v članski kategoriji (nastopal sem v NK Krško). Možnosti treningov s člansko ekipo Celja in tekem v članski kategoriji druge lige, je bila dobra rešitev, kajti preskok iz mladinske selekcije v člansko selekcijo, je bil zahteven. V članski kategoriji (sezona 2004/2005 - spomladanski del) me je klub posodil v takratno propadajočo Olimpijo.
V Olimpijo smo prišli fantje iz vseh vetrov, zame so bile pomembne odigrane minute v prvoligaški članski kategoriji uradnih tekem.
V sezoni 2005/2006, sem nastopal in nabiral nogometne minute v Celju. Igral sem vedno več in pričel razmišljati o igranju nogometa v tujini. V sezoni 2006/2007, sem odšel v drugo nemško ligo Greuther Fuerth. Odločitev sem sprejel zavestno, kljub dejstvu, da bom igral na drugem položaju. Po dobrem letu sem se zaradi neigranja odločil za vrnitev v Celje, ne glede na nivo treningov, ki sem ga bil deležen v tujini. Na koncu koncev je mlademu igralcu nogometa najbolj pomemben skupek odigranih minut na igrišču. Spomnim se, da sem si postavil cilj, oditi nazaj v tujino do 24 leta, če želim ustvariti kaj v nogometu. Na tej točki je moje mladinsko razmišljanje dejansko preraslo v posel.

V sezoni 2007/2008, sem postal standardni član prve 11-terice v NK Celje. V jesenskem delu je ekipa nizala dobre rezultate, sam pa sem pridobil potrebno nogometno samozavest.

Januarja 2008 sem ponovno odšel v tujino. Pogodbo sem podpisal s klubom Cercle Brugge iz Belgije  ter tam ostal dve leti. V klubu smo se po dolgem času uvrstili v finale belgijskega pokala. Med igranjem v Belgiji, sem dobil poziv v reprezentanco Slovenije in marca 2010 debitiral za slovensko reprezentanco proti Katarju V Ljudskem vrtu. V slovenski reprezentanci sem bil deležen nekaj časa na igrišču, vendar vidnejše vloge nisem imel. Sem se pa s ponosom in veseljem odzval vsakemu kasnejšemu povabilu. Priznati moram, da sem se od fantov veliko naučil.
 

Februarja 2011 sem odšel v Legio Varšava, s katero smo osvojili pokal Poljske. Hitro sem zamenjal klub in še v letu 2011 podpisal 4 letno pogodbo s turškim prvoligašem Ankaragucu. Opravil sem že slaba dva mesece priprav nakar sem izvedel, da ima klub težave. Vsi novinci v poletnem prestopnem roku smo ostali brez možnosti nastopanja za omenjeni klub, kajti turška nogometna zveza zaradi dolgov ni smela registrirati novih igralcev. Po treh mesecih sem se v novembru 2011 odločil, da podpišem pogodbo z izraelskih klubom FC HAPOEL HAIFA.
V Izraelu sem ostal tri mesece, konstantno sem igral in po tihem čakal zimski prestopni rok, da se vrnem v Turčijo. Želja se mi je uresničila in januarja 2012 sem odšel v turški FC SAMSUNSPOR.

V pol leta bivanja v Turčiji sem spoznal njihovo okolje, nogomet, mentaliteto, in zaključim lahko, da so Turki nogometni narod.

Med poletnim prestopnim rokom leta 2012, sem prejel klic iz Azerbaijana, države in kluba, ki je bila večini neznanka. Pridobil sem vse potrebne informacije in odšel. Pri moji odločitvi je veliko ljudi namignilo, da se bo v Azerbaijanu moja nogometna pot zaključila. Vendar temu ni bil tako.

Februarja 2014 sem prejel klic nekdanjega velikana in evropskega prvaka FK CRVENA ZVEZDA. Klic iz Beograda je prišel v pravem trenutku. Spet sem se pojavil na trgu in vedel sem, da bo to dobra popotnica za naprej.

Igranje za Zvezdo je pustilo v meni ogromen pečat, saj igrati v dresu Zvezde ni mala stvar. Vedno je bilo napeto, ker je bila vsaka tekma pomembna... pritisk je bil ogromen, saj naš tekmec FK PARTIZAN ni popuščal. Na koncu smo po težkih 7 letih prinesli naslov na Marakano. Na tem stadionu nisi bil nikoli utrujen, navijači so ti dali potrebno energijo in tudi ko si stopil na zelenico si začutil posebne občutke. Klub se je prebudil in ljudje so začutili, da se ponovno prebija v Evropo. Vendar ne glede na osvojen naslov, klub zaradi finančnih težav ni imel pravice nastopati v Evropi. Veliko fantov je klub zapustilo, tudi sam sem ga.
Avgusta 2014 sem za eno leto (z opcijo plus dve leti) podpisal pogodbo z angleškim klubom FC SHEFFIELD WEDNESDAY in uresničila se mi je velika želja, igrati na Otoku. Do tega trenutka večjih težav s poškodbami nisem imel, vse sem uspešno preventivno opravljal z dodatnimi vajami. Proti Newcastlu sem si poškodoval sprednjo križno vez. Sledila je dolgotrajna rehabilitacija, praktično sem se eno leto v Angliji rehabilitiral in se poskušal vrniti na zelenice. Takratni lastnik kluba mi je namignil, da se seli v Slovenijo in mi ponudil možnost nadaljnjega sodelovanja, za kar sem mu še danes hvaležen.
Julija 2015 sem prišel v Slovenijo z novim izzivom, postati prvak z NK Olimpijo. V Olimpiji sem užival, imeli smo dobro ekipo, borba je bila velika in na koncu smo po 21 letih naslov prinesli v Ljubljano (sezona 2015/2016).

Po sezoni in pol sem za kratek čas odšel v Turčijo, kjer sem se pridružil FC SIVASSPOR. Postali smo prvaki druge lige, zaradi tega se je klub veličastno vrnil v prvo ligo. V tem obdobju se mi je telo začelo upirati, več časa sem preživel v fizio salonu kot na igrišču.

V sezoni 2017/2018 sem se vrnil v klub, ki mi je dal prve resne nogometne minute, NK Celje. Nekaj tekem sem odigral zadovoljivo.
Svojo zadnjo nogometno tekmo sem odigral 25. 11. 2017, igrali smo proti Mariboru. Maribor smo v Celju kar nekajkrat premagali in tudi tokrat je bilo tako (rezultat 2:1).
25. 11. 2017, se je z zadnjo odigrano nogometno tekmo zaključila tudi moja zgodba profesionalnega igranja nogometa.